2026 - Stran 4 - Kulturni bazar

Na Televiziji Slovenija posebno pozornost namenjamo dostopnosti oddaj za otroke in mlade. Že nekaj desetletij legendarna Ljubica Podboršek v znakovnem jeziku v oddaji Zgodbe iz školjke tolmači gluhim otrokom najljubše oddaje. S podnapisi za gluhe in naglušne opremimo risanke, otroške in mladinske oddaje ter igrane in dokumentarne filme. Oddaje in filme, namenjene otrokom in mladim, pa opremimo še z zvočnimi opisi. Na tak način jih lahko spremljajo tudi posamezniki z okvaro vida.

Delo za otroke in mlade razumemo kot veliko odgovornost in hkrati kot čudovit privilegij, zato želimo zagotoviti varne, kakovostne, raznovrstne in vključujoče vsebine, ki so dostopne vsem, ne glede na morebitne ovire. Na predstavitvi bomo konkretno in nazorno pokazali, kako te zaveze uresničujemo v praksi – z zgledi oddaj, prilagoditev in produkcijskih rešitev – ter z veseljem odgovorili na vsa vprašanja o dostopnosti, kakovosti in prihodnjih izzivih ustvarjanja za otroke in mlade.

Predstavitev prinaša celovit pogled na šolske programe festivala Animateka, ki so namenjeni vsem starostnim skupinam od vrtca do srednje šole. Poseben poudarek je na dostopnosti projekcij, pogovorih s filmskimi ustvarjalci in pedagoških pogovorih, pedagoških gradivih ter na širjenju programov izven Ljubljane skozi Art kino mrežo Slovenije (AKMS). Srečanje z različnimi in kakovostnimi animiranimi filmi z vsega sveta spodbuja domišljijo ter omogoča vpogled v ustvarjalne pristope, medtem ko projekcije v AKMS zagotavljajo, da so te vsebine enako dostopne tudi šolam v manjših in oddaljenih okoljih.

Medtem ko gre večina otrok vsako leto na poletne počitnice, se Basri poleti odpravi v makedonske gore. Njegova družina se že več generacij ukvarja s pastirstvom. Tradicijo nadaljujejo trije starejši bratje, ki skrbijo za stotine ovc in krav, pred volkovi pa jih varujejo zvesti šarplaninci. To poletje se skuša Basri priučiti dela od svojih bratov. Uživa v divjini in občutku svobode ter se sooča z izzivi neusmiljene narave, daleč stran od sveta odraslih. Zanj je to sanjsko življenje, medtem ko se najstarejša brata spopadata z negotovostjo glede svoje prihodnosti.

Uprizoritev SREČKONSTRIPredstava je res čuden naslov za predstavo, v kateri nastopata prodorna Nik Škrlec in Manca Trampuš (Koala Voice), je nastala v sklopu Kosovelovega leta 2026, v katerem se spominjamo pesniškega genija Srečka Kosovela.

Predstava izhaja iz stripa o Srečku Kosovelu Srečkonstrip (Škrateljc 2025) in ga uporabi kot izhodišče za interaktivni gledališki dogodek, ki spodbuja mlade k ustvarjanju oziroma spodbuja vse nas k razmisleku o ustvarjanju nasploh. Mlademu občinstvu predstava prinaša preplet gledaliških, glasbenih, literarnih, stripovskih in medijskih vsebin, ki jih v gledališkem dogodku odprte strukture v sodelovanju z občinstvom nizata nastopajoča. Meja med Srečkom Kosovelom ter Manco in Nikom, med odrom in avditorijem ter med realnostjo in domišljijo se zabriše, v ospredje stopi skupnost gledalcev kot ustvarjalni subjekt.

Delavnica Hipni orkester nas popelje v svet skupinskega ustvarjanja in to kar takoj! Pod strokovnim in izkušenim vodstvom dveh mentorjev se hipni orkestraši povežejo v zvenečo skupnost, ki ustvarja različne glasbene slike/pokrajine. Skozi doživljanje spoznavajo osnove zakonitosti orkestrske igre – vlogo dirigenta, dinamiko, skupen utrip in izraznost. Delavnica temelji na predpostavki, da je glasbena ustvarjalnost dostopna vsakomur, ne glede na starost, zmožnosti, predznanje. Delavnici bo sledila kratka predstavitev inkluzivne orkestrske metode. Glasbeno predznanje ni potrebno.

Ko govorimo o dostopnosti umetnosti, običajno pomislimo na tehnično in materialno dostopnost, na primer ali so galerije prilagojene za invalide, ali si lahko ljudje konzumiranje umetnosti sploh privoščimo, imajo tisti iz mest prednost pred tistimi s podeželja in podobno. Vse to so pomembni vidiki, ki pa v času povečane pozornosti, ki jo posvečamo marginaliziranim družbenim skupinam, in digitalizacije, ko je vedno več vsebin dostopnih na spletu, izgubljajo pomen. Zdelo bi se torej, da bo umetnost postala bolj priljubljena, galerije bolj obiskane in podobno, a nič ne kaže, da je tako. Razlog za to je verjetno povezan z nekim drugim vidikom dostopnosti umetnosti, na katerega pa običajno redko pomislimo. Gre za vprašanje kulturne dostopnosti, konkretno za dilemo, koga umetnost danes sploh nagovarja in predvsem kdo se v njenem nagovoru sploh prepozna.

Med enim in drugim namreč nastaja napetost: medtem ko je sodobna umetnost že desetletja izrazito angažirana – se tako ali drugače zavzema za različne izključene družbene skupine (od delavskega razreda mimo žensk do imigrantov in kvir oseb) –, jo konzumirajo zlasti visoko izobraženi srednji sloji. V praksi to pomeni, da umetnost kljub svojemu emancipatornemu namenu ostaja zaprta v razmeroma ozke kroge kulturne in intelektualne elite, tako da svojega deklariranega cilja ne dosega. Vprašanje torej je, kako to kulturno nedostopnost odpraviti. Ena možnost je pristop, ki bi temeljil na Rancièrovem konceptu estetskega režima umetnosti. Gre za paradigmo, ki poskuša umetnost izvzeti iz njenega pokroviteljskega (pedagoškega) okvira, ki konzumente umetnosti že vnaprej konstituira kot »subjekte, ki ne vedo«, in jo odpreti dialoškemu pristopu, kjer je umetniška dejavnost razumljena kot svobodna igra oblik, barv, zvokov ipd., h kateri je povabljen kot soustvarjalec tudi gledalec.