Ko govorimo o dostopnosti umetnosti, običajno pomislimo na tehnično in materialno dostopnost, na primer ali so galerije prilagojene za invalide, ali si lahko ljudje konzumiranje umetnosti sploh privoščimo, imajo tisti iz mest prednost pred tistimi s podeželja in podobno. Vse to so pomembni vidiki, ki pa v času povečane pozornosti, ki jo posvečamo marginaliziranim družbenim skupinam, in digitalizacije, ko je vedno več vsebin dostopnih na spletu, izgubljajo pomen. Zdelo bi se torej, da bo umetnost postala bolj priljubljena, galerije bolj obiskane in podobno, a nič ne kaže, da je tako. Razlog za to je verjetno povezan z nekim drugim vidikom dostopnosti umetnosti, na katerega pa običajno redko pomislimo. Gre za vprašanje kulturne dostopnosti, konkretno za dilemo, koga umetnost danes sploh nagovarja in predvsem kdo se v njenem nagovoru sploh prepozna.
Med enim in drugim namreč nastaja napetost: medtem ko je sodobna umetnost že desetletja izrazito angažirana – se tako ali drugače zavzema za različne izključene družbene skupine (od delavskega razreda mimo žensk do imigrantov in kvir oseb) –, jo konzumirajo zlasti visoko izobraženi srednji sloji. V praksi to pomeni, da umetnost kljub svojemu emancipatornemu namenu ostaja zaprta v razmeroma ozke kroge kulturne in intelektualne elite, tako da svojega deklariranega cilja ne dosega. Vprašanje torej je, kako to kulturno nedostopnost odpraviti. Ena možnost je pristop, ki bi temeljil na Rancièrovem konceptu estetskega režima umetnosti. Gre za paradigmo, ki poskuša umetnost izvzeti iz njenega pokroviteljskega (pedagoškega) okvira, ki konzumente umetnosti že vnaprej konstituira kot »subjekte, ki ne vedo«, in jo odpreti dialoškemu pristopu, kjer je umetniška dejavnost razumljena kot svobodna igra oblik, barv, zvokov ipd., h kateri je povabljen kot soustvarjalec tudi gledalec.
