V svet leposlovja po večini prvič stopimo s pravljicami, ki nam jih na glas prebirajo starši. To skupno branje je nenadomestljiva popotnica in dota, ki ju lahko popolnoma razumemo in občutimo šele v odrasli dobi. Zato je tako pomembno, da se človek s posredovano literaturo sreča zgodaj v življenju – ob branju ali poslušanju. Svet pravljic namreč spodbuja domišljijo in krepi abstraktno mišljenje, hkrati pa postopoma razvija tudi moralni spekter vrednot in ravnanj. Sicer pravljice praviloma povezujemo z otroštvom, čeprav je njihova sporočilna vrednost po večini medgeneracijska in starostno neomejena.
Pravljice nas torej v vseh pogledih in življenjskih obdobjih bogatijo, zato je prav, da se od časa do časa prikradejo na naše nočne omarice, tudi ko smo že zdavnaj prerasli svoje otroške sobe. In nas spomnijo, da obstaja še neki drugi svet, ki morda ni tako čuden in težko razumljiv kot ta, v katerem živimo.