Večina v galerijski svet likovne umetnosti prvič stopi v obdobju osnovnošolskega izobraževanja. Pozneje v življenju pa sama preredko zaide v tišino razstavljenih podob, v prostor, v katerem se slišijo le počasni koraki in šepet obiskovalcev, v nas pa se obrača kalejdoskop podob. Zdi se, kot da so galerije zunaj miselnih osi vsakdanjika, pa čeprav nas skrbno kurirana in časovno razporejena likovna umetnost napolni, obogati in osmisli prenekatero dilemo. Prav zato so galerije in muzeji pri nas med prvimi prepoznali pomen kulturno-umetnostne vzgoje. Tudi v medgeneracijskem kontekstu, v katerem si pedagogika in andragogika prosto podajata roki, da bi se dopolnjevali in oplajali. Vse z namenom polnega in smiselnega doživetja razstavljenih podob.
