Vsako pomlad v Bologni že več kot šestdeset let prirejajo sejem knjig za otroke. Letošnja častna gostja sejma je bila Slovenija. V sejemsko središče je bila tako postavljena bogata dediščina Slovencev na področju književnosti za otroke in mlade odrasle, v posebno žarišče pa tudi ilustracija kot sestavni in nepogrešljivi del omenjene literature. Ko se človek ozre po neskončni pokrajini stojnic Bolonjskega sejmišča, se zave, da je ta sejem predvsem posel, namenjen založnikom.
In prav zato je toliko lepše, ko v vsej svetovni založniški »menažeriji« zagleda prav poseben prostor ob vstopu na sejmišče, skrbno namenjen samo slovenski ilustraciji. Varno razstavljene ilustracije pod pravljičnim baldahinom in z mehko preprogo pod stopali te namreč takoj prestavijo v neki drug, magičen svet podob in pokažejo, da je Slovenija res v samem vrhu svetovne ilustracije. Pri ilustracijah bi prav gotovo morali ponosno dvigniti brado in se zavedati tega izjemnega bisera. Prvo branje je namreč tudi in predvsem vizualno. Zato je tako pomembna kakovostna ilustracija, ki poleg bralne in v začetkih glasnega branja slušne pismenosti krepi vizualno občutljivost, pa tudi kritičnost.
V tokratnem Grafoskopu je v žarišče postavljena slovenska ilustracija v luči Bologne, pa tudi širše, v kontekstu kulturno-umetnostne vzgoje. Klemen Markovčič se je pogovarjal z ilustratorkama Tanjo Komadina in Mašo P. Žmitek.
