Branje leposlovja ima številne blagodejne učinke za posameznika in družbo: razvija kognitivni potencial, prebuja domišljijo, krepi sočutje, gradi vezi med ljudmi ter mnoge druge. Leposlovno delo s svojo spoznavno, etično in estetsko razsežnostjo spodbuja k celovitemu razvoju, ki mišljenje povezuje z čutenjem in čustvovanjem, in sicer na način, da vsakemu posamezniku spregovori na samosvoj način. S tem prebuja zavest o lastni neponovljivosti in dragocenosti. V času velikih izzivov na področju vzgoje in izobraževanja, ki zrcalijo hitre spremembe sodobne družbe, se zdi smiselno poglobiti se v pozitivne lastnosti te starodavne dejavnosti. Branje namreč danes tekmuje z veliko bolj všečnimi in lahkotnimi aktivnostmi, kjer bitko, posebej ob slabi podpori institucij, lahko tudi izgubi, saj terja napor, ki se pregovorno premaguje prav z branjem samim. Ob vseh dragocenih pobudah, ki uspešno spodbujajo branje na vseh ravneh izobraževanja, velja razmisliti tudi o tem, kakšno mesto imajo leposlovna dela v življenju vseh nas, ki na poti v odraslost spremljamo mlade – kot starši, vzgojitelji, mentorji. Ali prepoznamo v njih tisto vrednost, zaradi katere jim želimo nameniti prostor in čas – v šolskem kurikulumu in v prostem času?
