Predstava je odziv na čas hitro razvijajočega se individualizma, kjer še vedno nimamo jasnega odgovora na vprašanje, kaj pravzaprav pomeni biti posameznik. Vzpostavljanje in rušenje osebnostnih mej postaja nepogrešljiva veščina, avtonomija je predstavljena kot najvišja vrednota, a vseeno smo ujeti v zgodovinske posledice stereotipizacije spolnih vlog, ki se še dodatno razraščajo v paradoksalnem svetu politične hiperkorektnosti in new-age aktivizma. Skozi avtorske prizore ustvarjalci premišljujejo svojo pozicijo v družbi ter preizkušajo meje med lastnim prepričanjem in naučenimi vzorci, preizprašujejo dinamiko spolov, izpostavljajo spolno nasilje med vrstniki, spregovorijo o lastnih strahovih, stiskah, jezi in krivici, o občutku krivde in iskanju izgovorov, ki jih poznamo vsi, a si o njih ne upamo sprego
